27
Apr 16
Apr 16
Hostel Jazz, Tomaž-Ainhoa, TamaraMaja, Uroš Jelen, Jani-Urška, Robert Bogožalec, atletski stadion, odlično vreme in 25 mladih atletov.
Vsak je prispeval svoj delež.
Hostel Jazz je bil ponovno odličen poligon za dobro počutje, pogovore, počitek, pripravo hrane in vse, kar spada k vsakdanjemu življenju: prijetne sobe, čiste kopalnice, dobro opremljena kuhinja-jedilnica, dvorišče (s prijaznim psom Rokijem), apartmaji s pogledom na stadion.
Ainhoa in Tomaž sta izvajala treninge, poleg tega pa tudi sama kar veliko pretekla. (Posledice gor ali dol.)
Tamara Maja je skrbela za nabavo hrane, spremljala je mlajše, masirala, nas zdravila in pač počela tisto, kar je prišlo na pot.
Uroš Jelen je bil spet v pravi športni formi. Kar je za nas pomenilo naslednje: dobri treningi (moč, tehnika, skok v daljino), zdravstveno-gibalni pregledi z napotki za nadaljnje ravnanje poleg tega pa še pogovori o treniranju in načrti glede prihodnjega sodelovanja.
Jani in Urška sta lastnika hostla. Njuna vloga je neprecenljiva in nas kljub vsemu vsakič še nekoliko presenetita. Poleg dostopnosti, prijaznosti, ustrežljivosti in strokovnosti nam vsakič pripravita ponudbe za kosila (ki nam ga pripeljejo iz lokalne gostilne), izpeljeta naročila za te obroke, sprejmeta in razdeljujeta hrano, letos sta nam pa še juho kuhala.
Robert Bogožalec je trener in predsednik AD Bled. Super človek, bogat, odprt. Kar nam prinese odprt stadion, kakšen skupni trening z njegovimi atleti pa še ključ od garderob in fitnesa na stadionu.
Atletski stadion imamo pred nosom; pred apartmaji, v bistvu. 50m zračne linije, 300m hoje ob ograji do garderob stadiona. Veliko zelenja, trave, pogledi na Triglav, Stol, sneg, dve skakališči za daljino, eno za višino, štartni bloki, fitnes, utežarna...ni da ni.
O vremenu ne bomo, nos je še vedno opečen, poglejte sami.
25 mladih atletov pa... Dobro smo se imeli. Saj nikoli ne gre čisto brez kakšnih grdih pogledov, takšnih in drugačnih besed, to je jasno, bilo nas je 30! V petek okrog 19h, po vseh napornih treningih, sem sedel v jedilnici-kuhinji. Pa pride notri skupina 10 najstnikov, stopijo okrog štedilnika, hladilnika in si začnejo pripravljati večerjo. To je to, zato smo tukaj, zato hodimo na priprave. Popoln dan. Trening - delo - zabava. (To zadnje kasneje, zvečer, ko se bodo zložili v in pred apartmaje...vsega tudi meni ni treba vedeti.) Priprave, pri katerih si sam pripravljaš zajtrk in večerjo, pomivaš posodo, pospravljaš za sabo (včasih tudi za drugimi), kljub temu pa narediš vse treninge tako, kot je treba. Kljub temu...morda pa prav zato. Morda te tudi ta vsakdanjost, to običajno življenje pripravi do tega, da si tudi na treningih boljši in bolj zbran, predan, "zaresen". Ali lahko vzgajamo "vrhunske športnike" ob tem, da jim vse natakarice, sobarice k nogam prinesejo? Ali lahko tako vzgajamo "vrhunske ljudi"? Ali je lahko nekdo "vrhunski športnik", če ne zna za sabo pospraviti, pripraviti si obroka, poskrbeti tudi za prijatelja? Odgovor pozna vsak sam.
Skupna ocena priprav: odlično, sedi!
