19
Sep 17
Nimamo navade veliko govoriti o uvrstitvah in medaljah. Naše športno udejstvovanje se samo s kovino in številkami ne da opredeljevati. Pa vendar se tokratno poročilo s tekmovanja začne prav s tem: Lana Kokotec je postala državna prvakinja na 200m v kategoriji pionirk do 12 let. In kaj potem, nič posebnega, državnih prvakov je veliko, veliko je odličnih športnikov! Ja, res je. Tudi na tej tekmi so naše atletinje dosegle še dve medalji (3. mesti za Luano Vouk na 200m U14 in Tajo Slapernik v metu vortexa, tudi U14), Neja Mužina (600m, U12) je bila 5., Julija Kuzmin Delgiusto (1000m, U14) je bila 10., Luana še 7. v šprintu na 60m, Taja v isti disciplini 12., Pia Ana Šuklje (U14) pa je bila 20. v skoku v daljino ter 24. v šprintu na 60m. Vsa dekleta odlična, vsa med prvimi ali pa v prvi polovici nastopajočih. Odlično, sedi, pet, gremo domov, navijati za košarkarje.
Ampak, vrnimo se k Lani.
Prvi dan je bila 4. v šprintu na 60m. Stotinka do tretjega, dve stotinki do drugega mesta. Razočaranje, medalje so dobila druga dekleta, nekaj jeze nase in na svoj tek.
Drugi dan je v štartne bloke stopila športnica, ki se je odločila, da se bo borila. Ki se je odločila, da bo naredila vse, da tokrat medaljo osvoji tudi sama. Na štartu so bile vse najboljše, tudi deklica, ki je imela svoj najboljši rezultat več kot sekundo boljši od Laninega. Pištola je izstrelila na stezo atletinjo, ki ima pred sabo en cilj: zmagati. Ne dobro tekmovati, ne dobiti medaljo in biti vesel ob prvem tovrstnem uspehu. Zmagati! Premagati vse, pokazati sebi in drugim, da lahko. Pokazati, da sem danes jaz najboljša. Lana, uspelo ti je. Tudi z iskrenim veseljem v cilju, tudi z objemi s sotekmovalkami, tudi z veselim in nestrpnim pričakovanjem, da svojo prvo državno medaljo odneseš domov, pokazati staršem (in mucku). 
Predanost, borba, veselje, ljubezen, ponos. Od štarta do cilja, in naprej.